SL/Prabhupada 0631 - Jaz sem večen, telo pa ni večno, to je dejstvo



Lecture on BG 2.28 -- London, August 30, 1973

To lahko opazimo tudi ponoči, ko sanjamo in pozabimo na svoje telo. To telo v sanjah vidimo odpotovati na drugo mesto, govorimo z različnimi moškimi, naš položaj je drugačen. A takrat se ne spominjamo, da naše telo dejansko leži na postelji v sobi kamor smo prišli. Tega telesa se ne spominjamo. Vsakdo je že to izkusil. Podobno takrat, ko se vrnemo in se zjutraj zbudimo ter vstanemo iz postelje pozabimo na vsa telesa, ki smo jih ustvarili v sanjah. Katero telo je torej pravo? Tole? Je pravilno tisto telo ali je pravilno ono telo? Ponoči namreč pozabim to telo, podnevi pa pozabim na drugo, sanjsko telo. Nobeno od njiju torej ni pravo. Oba sta zgolj privid. Kljub temu pa jaz obstajam, saj vidim ponoči in vidim podnevi. Jaz sem torej večen, telo pa minljivo. To je dejstvo. Antavanta ime dehā nityasyoktāḥ śarīriṇaḥ (BG 2.18). Śarīriṇaḥ, lastnik telesa, je večen, telo pa ne. Kṛṣṇa na toliko načinov razlaga o materialnemu stanju tega telesa. Toda tisti, ki niso preveč inteligentni, s slabim znanjem, ga zelo težko razumejo. Sicer pa so stvari zelo jasne. Ta točka je zelo jasna. Da ponoči pozabim to telo, podnevi pa pozabim nočno telo. To je dejstvo. Prav lahko pozabim svoje prejšnje telo, trajanje prejšnjega življenja in ne vem, kakšno bo prihodnje telo. Vendar bom obstajal in telo se lahko spremeni, sprejeti pa bom moral drugo telo, ki bo minljivo. Toda ker obstajam pomeni, da imam telo. To je duhovno telo.

Duhovno telo torej obstaja in duhovna naprednost v prvi vrsti pomeni pomeni, da se zavedamo svoje duhovne narave. Tako kakor se je Sanātana Gosvāmī po upokojitvi iz ministrskega položaja odpravil k Śrī Caitanyi Mahāprabhuju. Najprej je rekel, da, ke āmi, kene āmāya jāre tāpa-traya: "Pravzaprav ne vem, kaj sem in zakaj sem podvržen bednim okoliščinam življenja." Vidimo torej, da je bedno stanje življenja to telo. Ker sem ga dobil... Kot v sanjah. Ko dobimo drugo [sanjsko] telo, se včasih pojavimo na vrhu zelo visokega bambusa ali gore in prav takrat začnemo padati. In bojimo se, včasih kričimo, "Zdaj padam." To telo, to materialno telo, komur pripadam, kar sem... Dejansko ne pripadam nobenemu izmed teh materialnih teles. Imam ločeno duhovno telo.

Ta človeška oblika življenja je torej namenjena spoznanju, da "nisem to materialno telo, imam duhovno telo." Naslednje vprašanje je, "Kaj je potemtakem moj namen?" V trenutnem telesu v določenih materialnih okoliščinah si mislimo: "To je moje telo," in telo nastaja pod določenimi okoliščinami države, družine; zato si mislimo, "To je moja družina, to je moja država, to je moj narod." Vse je v telesnem dojemanju življenja. Če pa nisem to telo, potem je vse v povezavi s tem telesom, pa naj bo to moja družina ali moja država ali moja družba ali moja druga razmerja, tudi napačno, ker je napačno telo.