SL/Prabhupada 0777 - Bolj, kot razvijete vašo zavest, bolj ljubite svobodo
Lecture on SB 2.4.2 -- Los Angeles, June 26, 1972
Virūḍhāṁ mamatām (SB 2.4.2). Virūḍhām. Prav kot lahko vidite nekatera velika drevesa, ki stojijo mnogo, mnogo let. Korenina je trdna. To ste videli, izkusili. Namenjena je obstoju tudi do 10.000 let, korenina se namreč zemlje drži izredno močno. Temu pravimo virūḍhām, privlačnost. Dobili ste recimo zavedanje, izboljšano zavest, človeško obliko, in če bi vam kdo naročil, da eno uro stojte pri miru, bi bilo to za vas zelo težavno. Celo, če bi bili prisiljeni eno uro stati pri miru, bi se počutili zelo neprijetno. Toda to drevo zato, ker nima razvite zavesti tu stoji tudi do 10.000 let, in to na odprtem, prenaša vsakovrstno prekomerno vročino, dež, metež. Toda še vedno se drži. To je razlika med razvito in nerazvito zavestjo. Tudi drevesa imajo zavest. Sodobna znanost je dokazala, da imajo zavest. Drevo je sicer zelo pokrito, skoraj mrtvo.
Vendar ni mrtvo. Ima zavest. Bolj kot torej razvijate svojo zavest, bolj ljubite svobodo. V človeški družbi je na primer prisoten boj za svobodo. V živalski družbi pa ne vedo, kaj je svoboda. Sicer je tudi naša svoboda zgolj navidezna. Ampak imamo vsaj dovolj zavesti, da se za svobodo borimo. Oni pa se borijo za prehranjevanje. To je vse. Tu torej Parīkṣit Mahārāja... Ta osvoboditev... Zavest Kṛṣṇe pomeni osvoboditev od te materialne navezanosti. Postal je torej tako napreden... Ker je bil od svojega otroštva, že v maternici njegove matere, zavesten Kṛṣṇe. Takoj, ko je torej razumel, da: "Kṛṣṇa je moj cilj," je nemudoma, virūḍhāṁ mamatāṁ jahau, nemudoma vse opustil. Jahau pomeni "opustiti". Kaj je torej opustil? Imperij. Včasih so vladarji iz Hastināpure vladali celi zemlji, celotnemu svetu, tudi v času Parīkṣit Mahārāja, še vsaj pred 5000 leti, ko je bil Parīkṣit Mahārāja kralj, je bilo tako.
Bil je cesar celega sveta. To je torej opustil. Ni se odpovedal zgolj majhni vasici ali čemu podobnemu. Ne. In ta imperij je bil prav tako brez sovražnikov. Bil je tako mogočen, da se mu nihče ni mogel zoperstaviti. Rājye ca avikale (SB 2.4.2). Avikale. Vikala pomeni "zlomljen" ali "vznemirjen". Toda njegovo kraljestvo ni bilo nikoli zlomljeno ali vznemirjeno. Zdaj, v današnjem času, je ves svet zlomljen in vznemirjen. Imajo toliko držav, neodvisnih držav. To pomeni da je svet razdrobljen na koščke. Nekoč ni bil tak mozaik. Eden. En svet, en kralj. En Bog, Kṛṣṇa. En spis, Vede. Ena civilizacija, varṇāśrama-dharma. Ne tako dolgo nazaj. Predstavljajo nam zgodovino... Proučujejo zemeljske plasti, in v času milijone let stare plasti zemlje, ki jo preučujejo, je obstajala popolna civilizacija. Popolna civilizacija, zavedna Boga. Srečna civilizacija. Zdaj so zlomljeni, vznemirjeni. Včasih pa ni bilo tako.
Ta virūḍhāṁ mamatām torej... Mamatā pomeni: "To pripada meni." Temu se reče mamatā. Mamatā. Mama pomeni "moje." Zavesti na ravni "moje" in "jaz" se reče mamatā. "Jaz sem to telo in sem v odnosu s tem telesom, vse pripada meni. Moja žena, moji otroci, moj dom, moje stanje na banki, moja družba, moja skupnost, moj narod, moja država - moje." Temu se reče mamatā. Kako torej nastane ta mamatā oziroma zvest o "mojem"? Obstaja stroj, ki ga vodi māyā, iluzorna energija. Ima začetek. Kakšen začetek? Privlačnost. Moškega privlači ženska, žensko pa privlači moški. To je osnovni princip. Tu, v tem materialnem svetu, ni privlačnosti do Boga, toda privlačnost je vseeno prisotna. Ta privlačnost je v celoti spolna privlačnost. To je vse. Ves svet, ne samo človeška družba, tudi živalska skupnost, ptičja skupnost, skupnost zveri, katerakoli skupnost, katerokoli živo bitje privlačnost občuti prek spolnosti. Puṁsaḥ striyā mithunī-bhāvam etam (SB 5.5.8). Osrednja točka tukajšnje privlačnost je spolnost. Pri dečkih in deklicah v mladosti naraste spolna težnja in želijo si parjenja. Ženska želi moškega, moški želi žensko. To je privlačnost. To je osnovno načelo povezovanja pogojenih duš v tem bednem življenju ponavljajočega se rojstva in smrti. To je privlačnost.