SL/Prabhupada 0828 - Vsak, ki skrbi za svoje podrejene, je Guru
Lecture on SB 5.5.18 -- Vrndavana, November 6, 1976
Pradyumna: Prevod: "Kdor svojih varovancev ne more rešiti iz poti ponavljajočega se rojstva in smrti, nikoli ne bi smel postati duhovni učitelj, oče, mož, mati ali čaščen polbog."
Prabhupāda:
- gurur na sa syāt sva-jano na sa syāt
- pitā na sa syāj jananī na sa syāt
- daivaṁ na tat syān na patiś ca sa syān
- na mocayed yaḥ samupeta-mṛtyum
Torej, v prejšnjem verzu je bilo razloženo: kas taṁ svayaṁ tad-abhijño vipaścid (SB 5.5.17). Skrbnik mora biti abhijñaḥ in vipaścit, zelo učen. Vlada, oče, guru, učitelj ali celo mož.. Smo namreč vodeni, vse vodi nekdo drug. To je družba. Ne pa mačke in psi. Mačke in psi na primer rodijo otroke in potem ne prevzamejo odgovornosti zanje. Psi tavajo po ulici; nihče ne zanje ne poskrbi. Človeška družba pa ne sme biti taka. Imeti mora odgovorne voditelje. Nekateri odgovorni voditelji so opisani tu. Prvi od vseh je guru. Tudi če sprejmete navadnega učitelja v šoli ali univerzi, se mu reče guru, transcendentalni guru pa je duhovni učitelj. Ne samo duhovni učitelj, temveč vsak, ki je sprejel mesto guruja, da bi učil druge, mora biti zelo učen, zelo odgovoren, vipaścit, abhijñaḥ. Abhijñātaḥ, to je odlika Vsevišnje Božanske Osebnosti. Kot je rečeno na začetku Śrīmad-Bhāgavatama, abhijñaḥ. Janmādy asya yataḥ 'nvayād itarataś ca artheṣu abhijñaḥ (SB 1.1.1). Upravitelj mora biti abhijñaḥ. Ista stvar je tu. Seveda ne moremo biti abhijñaḥ v taki meri kot Bog - to ni mogoče - toda majcena količine te abhijñātaḥ mora biti prisotna. Kje je sicer smisel, da postanemo...?
Prvo kot prvo, glede gurujev je rečeno, da je vsak, ki skrbi za svoje varovance, guru. Prvo načelo je, da ne smete postati guru, če se v popolnosti ne zavedate, kako rešiti svoje varovance iz poti rojstva in smrti. To je prvi kriterij. Ne pa: "Sem tvoj guru. Lahko ozdravim hudo bolečino v tvojem trebuhu." Tudi s takimi nameni hodijo h guruju. Običajno, ko ljudje hodijo h guruju, nevedneži hodijo k še enemu nevednežu. Kaj naj bi bilo to? "Gospod, imam nekakšno bolečino. Dajte mi prosim malo ashirvada, da bo moja bolečina pozdravljena." "Zakaj si sploh prišel sem, nevednež, da bi pozdravil bolečino v trebuhu? Lahko greš do kakšnega zdravnika ali pa vzameš kakšno tableto. Je to razlog, da prideš obiskat guruja?" Toda običajno pridejo h guruju in prosijo za blagoslov za neko materialno korist. So ničvredni in zato jim Kṛṣṇa da ničvrednega guruja. Radi bi bili prevarani. Ne vedo, kaj je namen obiskovanja guruja. Ne vedo. Ne vedo, kaj je težava našega življenja in zakaj bi morali oditi h guruju. Ne vedo. In tako imenovani guruji tudi izkoristijo to nevednost množice in se okličejo za guruja. To se dogaja. Guruji ne vedo, kaj so njihove odgovornosti in tudi nevedna javnost ne ve, s kakšnimi nameni bi morali oditi h guruju. To je težava.