SL/Prabhupada 0843 - Že sam začetek tega življenja vidimo napačno in nase gledamo kot na telo
761215 - Lecture BG 16.07 - Hyderabad
Ta demonska družba torej sploh ne ve, kaj je njen cilj. Trdijo, da je njihov cilj lastna korist, toda ti nevedneži ne vedo, kaj je v njihovem pravem interesu, saj se motijo v najosnovnejših življenjskih postavkah. Mislijo, da so to telo. Kako naj torej vedo, kaj je v njihovem interesu? Motijo se v osnovnem načelu. Dehātma-buddhi. Psi in mačke mislijo: "Sem to telo." Asure imajo torej enake interese kot oni. Ne vedo niti ne poskušajo razumeti. Dehino 'smin yathā dehe (BG 2.13). Znotraj tega telesa je duhovna duša. Tega ne morejo razumeti. Posledično imajo napačne predstave o tem, kaj je v njihovem interesu. V našem resničnem interesu je, da: "Sem duhovna duša. Sem sin Boga. Moj oče je zelo, zelo bogat, premožen. Odpovedal sem se družbi svojega očeta, zato trpim." V nasprotnem ne moramo trpeti. To vemo iz izkušenj. Zakaj bi sin zelo velikega bogataša trpel? Tu torej Kṛṣṇa pravi, da: ahaṁ bīja-pradaḥ pitā (BG 14.4): "Sem oče, ki da seme vseh živih bitij." Potem... Bog ima ṣaḍ-aiśvarya-pūrṇaḥ, šest vrst privlačnih lastnosti. Popoln je. Je lastnik vsega, bhoktāraṁ yajña-tapasāṁ sarva-loka-maheśvaram (BG 5.29). Če sem torej sin osebe, ki je lastnik vsega, zakaj bi potem trpel? Tako je temeljni princip lastne koristi ovržen.
To gibanje za zavest Kṛṣṇe je namenjeno oživitvi njihove zavesti, da: "Niste to telo. Ste duhovne duše. Ste delčki Boga. Zakaj bi trpeli? Negujte torej zavest Kṛṣṇe in preprosto z negovanjem zavesti Kṛṣṇe boste odšli nazaj domov, nazaj k Bogu in potem boste srečni." Kṛṣṇa to potrjuje. Duḥkhālayam aśāśvatam, nāpnuvanti mahātmānaḥ saṁsiddhiṁ paramāṁ gatāḥ, mām upetya (BG 8.15): "Kdor pride k Meni," mām upetya, "se nikdar več ne vrne nazaj v ta materialni svet, ki je duḥkhālayam aśāśvatam (BG 8.15)." Ta kraj je mesto trpljenja. Ker ne vedo, kaj je v njihovem resničnem interesu, mesto trpljenja sprejemajo za mesto uživanja. Toda v resnici je to mesto trpljenja.
Zakaj oblačite to telo? Telo je vzrok trpljenja in v stiku z zrakom nas zebe. Zato ga moramo oblačiti. Gre torej za sredstvo blaženja trpljenja. Naš položaj je trpljenje, ki ga tako ali drugače poskušamo ublažiti. Podobno je trpljenje prisotno tudi poleti. Takrat ne želimo teh oblačil; želimo pa si električnih ventilatorjev. Trpljenje je torej vedno prisotno. Tako poleti kot pozimi nas trpljenje vedno spremlja. Tega ne dojamemo. To je posledica naše asurske svabhāve. Tega se torej ne vprašamo. Tako poleti kot pozimi... Med poletjem nam je všeč, kar je hladno in pozimi želimo nekaj toplega. Imamo torej dve skrajnosti. Včasih trpljenje povzroča vročina; spet drugič pa mraz. Kje je torej užitek? Preprosto hrepenimo: "Oh, če bi bilo zdajle toplo..." Toda tudi vročina je trpljenje. Zato Kṛṣṇa pravi: "Ne menite se za to trpljenje. Nadaljevalo se bo." Poleti imate nekaj za zelo prijetno. Taista stvar pozimi ne bo prijetna. Tako to pride in gre. Ne menite se za ta tako imenovana trpljenje in užitek. Opravite svojo dolžnost, zavest Kṛṣṇe.