SL/Prabhupada 0907 - V duhovnem svetu je dobra tudi tako imenovana nemoralnost
730419 - Lecture SB 01.08.27 - Los Angeles
Bhakta: "... ki si lastnina materialno obubožanih. Z akcijami in reakcijami materialnih svojstev narave nimaš nobenega opravka. Ker si samozadovoljen, si najmilejši in si gospodar monistov."
Prabhupāda: Torej, namaḥ akiñcana-vittāya. Materialno obubožanih. To je prvi pogoj za bhakto. Kdor si ne lasti ničesar iz tega materialnega sveta. Ima samo Kṛṣṇo. To je akiñcana-vitta. Akiñcana pomeni, kdor je izgubil vso materialno lastnino. Če imate namreč zgolj najmanjši odtenek zamisli: "Želim določeno vrsto materialne sreče," boste morali sprejeti novo telo.
Narava je tako prijazna: kakršenkoli način uživanja tega materialnega sveta si želite, vam bo pod nadzorom Gospoda dala temu primerno telo. Gospod se nahaja v srcu vsakogar. Torej ve, da si še vedno želite nekaj materialnega. To vam bo dal. "Da, vzemi." Kṛṣṇa želi, da v popolnosti izkusite, da vas materialne dobrobiti ne bodo nikoli osrečile. To je Kṛṣṇov način. Gre za popolno svobodo. Imamo pa zgolj neznatno svobodo, saj smo Kṛṣṇovi delčki. Kṛṣṇa ima popolno svobodo in kot Kṛṣṇovi delčki imamo prav tako lastnost svobode. Kot pri kemični sestavi. Kapljica morske vode ima v sebi prav tako drobec soli. Pa čeprav ni primerljiv s količino soli v celotnem oceanu. Toda sol je tudi v njej. To je naše razumevanje. Janmādy asya yataḥ (SB 1.1.1). Če imamo nekaj v neznatni meri, je taista stvar v polnosti prisotna v Kṛṣṇi. V polnosti. Prav kot pravi Kṛṣṇa: mṛtyuḥ sarva-haraś ca aham.
Trenutno smo nagnjeni k jemanju stvari, ki pripadajo drugim. Temu lahko rečemo kraja. Imamo to nagnjenje. Zakaj? Ker ga ima tudi Kṛṣṇa. Kṛṣṇa je poznan kot tat masla. To je začetek tatvin, kraj. Če nagnjenost h kraji ne bi bila prisotna v Njem, kje bi jo lahko dobili? Toda Kṛṣṇova in naša kraja se razlikujeta. Ker smo materialno onesnaženi, je naša kraja nagnusna. Medtem je taista kraja na duhovni absolutni ravni zelo lepa, prijetna. Mati Yaśodā je uživala v Kṛṣṇovih tatinskih podvigih. To je razlika. Materialno in duhovno. Vse duhovne dejavnosti so dobre in vse materialne dejavnosti so slabe. To je razlika. Tu je slaba tudi tako imenovana moralnost, dobrota. In v duhovnem svetu je tako imenovana nemoralnost prav tako dobra. To morate razumeti.
Prav kot je polnočni ples z ženo drugega nemoralen. To vedo vsi. Vsaj v vedski civilizaciji ni dovoljen. Mlado dekle se opolnoči odpravi k drugemu mlademu mladeniču, da bi plesala z njim. To v Indiji nikoli ne bo dovoljeno. Še danes je prepovedano. Izvemo pa, da so vse gopīje, ko so slišale flavto, nemudoma prišle. Po materialnem pojmovanju je to nemoralno, po duhovnem pojmovanju pa gre za višek moralnosti. Tako kot pravi Caitanya Mahāprabhu: ramyā kācid upāsanā vraja-vadhū-vargeṇā yā kalpitā. "Oh, ni boljšega načina čaščenja od tistega, ki so ga izvajale vraja-vadhūs, gospodične iz Vṛndāvana." Caitanya Mahāprabhu je bil glede žensk zelo strog. Celo v Svojem družinskem življenju se ni nikoli igral ali šalil z ženskami. Bil je zelo šaljiv. Toda zgolj in samo z moškimi. Nikoli ni uprizoril nobene šale pred ženskami. Ne. Morda se je samo enkrat pošalil s Svojo ženo, Viṣṇu-priyo. Ko je Śacīmātā iskala neko stvar, je zgolj šaljivo dejal: "Mogoče pa ti jo je vzela tvoja snaha." To je edina šala, ki jo najdemo v vsem Njegovem življenju. Sicer je bil zelo strog. Nobena ženska ni smela priti k Njemu. Ko je bil sannyāsī, se Mu niso smele približati, da bi Mu izkazale spoštovanje. Spoštovanje so Mu izkazale od daleč. Toda pravi: ramyā kācid upāsanā vraja-vadhū-vargeṇā yā kalpitā. Pravi, da ni boljšega načina čaščenja od tistega, ki so ga izvajale vraja-vadhūs. In kakšno čaščenje so vraja-vadhūs izvajale? Želele so ljubiti Kṛṣṇo, za vsako ceno. To torej ni nemoralno. To moramo razumeti.