SL/Prabhupada 0124 - Besede duhovnega učitelja bi morali vzeti življenjsko resno
Torej tekom življenja je bil akhaṇḍa bramačari. Bhaktivinoda Ṭhākura je imel mnogo sinov in on je bil peti sin. In nekateri od njegovih bratov se tudi ni nikoli poročilo. In moj Guru Mahārāja, se tudi ni poročil. Že od otroštva je bil strogi brahmacārī, Bhaktisiddhānta Sarasvatī Gosvāmī Mahārāja. In izvajal je hude strogosti za pričetek tega gibanja, svetovnega gibanja. To je bila njegova misija. Bhaktivinoda Ṭhākura je to želel. On, leta 1896, Bhaktivinoda Ṭhākura je želel začeti gibanje za zavest Krišne, s tem da je poslal to knjigo, Shree Chaitanya Mahāprabhu, His Life and Precepts. Na srečo, je to leto bilo moje leto rojstva in po Krišnovem aranžmaju sva prišla v stik. Jaz sem bil rojen v drugi družini in moj Guru Mahārāja je bil rojen v drugi. Kdo bi vedel da bom nekega dne dobil njegovo zaščito? Kdo bi vedel, da bom nekega dne prišel v Ameriko? Kso bi vedel, da boste vi Ameriški fantje prišli k meni? To so vse Krišnovi aranžmaji. Ne moremo razumeti kako se stvari odvijajo.
Leta 1936... Danes smo devetega Decembra, 1938(68). To pomeni dvaintrideset let nazaj. V Bombayu, sem takrat počel neke stvari. In nenadoma, morda na današnji datum, enkrat med 9 in 10 Decembrom. Tedaj je bil moj Guru Mahārāja nekoliko slabe volje in bival je v Jagannātha Purīju, na obali. In napisal sem mu pismo, "Moj dragi gospodar, tvoji ostali učenci, brahmacārīji, sannyāsīji, ti neposredno služijo. In jaz sem družinski človek. Ne morem živeti s teboj, ne morem ti dobro služiti. Zato ne vem. Kako naj ti služim?" Enostavna ideja, razmišljal sem o tem, da bi mu služil, "Kako mu lahko resno služim?" In odgovor je imel datum 13 December, 1936. V tem pismu mi je napisal, "Moj dragi ta in ta, zelo sem vesel tvojega pisma. Mislim da bi moral potruditi za širjenje tega gibanja v Angleškem jeziku." To mi je napisal. "In to bo dobro zate in za vse ljudi, ki ti bodo pomagali." "In želim si..." To je bilo njegovo navodilo.
In potem leta 1936, 31ega Decembra - to pomeni, da je kmalu za tem, ko je napisal to pismo, dva tedna pred odhodom - zapustil svoje telo. Ampak jaz sem vzel to navodilo svojega duhovnega učitelja zelo resno, nisem pa si misli da bom moral storiti to ali ono. Takrat sem bil družinski človek. Ampak to je aranžma Krišne. Če želimo strogo služiti svojega duhovnega učitelja, potem nam bo krišna dal vse potrebno. To je skrivnost. Čeprav ni bilo možnosti, si nikoli nisem mislil, vendar sem vseeno vzel nekoliko resno s študijem komentarja Viśvanātha Cakravartī Ṭhākure na Bhagavad-gīto. V Bhagavad-gīti je verz vyavasāyātmikā-buddhir ekeha kuru-nandana (BG 2.41), in v povezavi s tem verzom, Viśvanātha Cakravartī Ṭhākura podaja svoj komentar, da bi morali vzeti besede našega duhovnega učitelja za življensko pomembne. Moramo skušati izpolniti navodilo, dotično navodilo duhovnega učitelja, zelo vztrajno, brez da bi nam bilo mar za našo osebno dobrobit ali izgubo. Torej skušal sem nekoliko v tem duhu. Torej dal mi je vse potrebno, da ga lahko služim. Stvari so prišle na ta nivo, da sem na ta stara leta prišel v vašo deželo, in vi tudi resno jemljete to gibanje, ga skušate razumeti. Sedaj imamo nekaj knjig. Torej ima naše gibanje nekoliko trdnejša tla. Torej ob tej posebni priložnosti ob obletnici odhoda mojega duhovnega učitelja, ko skušam izvršiti njegovo željo, podobno, vas bom prosil, da vi enako izvršite isti ukaz na mojo željo. Sem star, lahko tudi zapustim telo vsak trenutek. To je naravni zakon. Nihče tega ne more preprečiti. Torej to ni nekaj neverjetnega, vendar moja prošnja na ta dan obletnice odhoda mojega Guru Mahārāja, je da bi vsaj do neke mere razumeli esenco gibanja za zavest Krišne. Morali bi se truditi širiti gibanje naprej. Ljudje trpijo v želji za to zavest.