SL/Prabhupada 0160 - Krišna protestira
Conversation at Airport -- October 26, 1973, Bombay
Namen gibanja za zavest Kṛṣṇe je izobraziti ljudi, da bodo razumeli vrednost življenja. Moderna civilizacija in način izobraževanja sta tako degradirana, da so ljudje pozabili pomen življenja. Na splošno so v tem materialnem svetu vsi pozabili kakšna je vrednost življenja, ampak človeško življenje je priložnost, da se zavemo pomembnosti življenja. V Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno: parābhavas tāvad abodha-jāto yāvan na jijñāsata ātma-tattvam (SB 5.5.5). Dokler se zavest posameznika ne razvije do stopnje samo-spoznanja, je vse kar neumno živo bitje dela, za njega poraz. Ta poraz je prisoten v nižjih življenjskih vrstah, ker ne morejo razumeti vrednosti življenja. Njihova zavest ni dovolj razvita. Ampak ta poraz se nadaljuje celo v človeško obliko življenja. To ni prav dobra civilizacija. To je skoraj živalska civilizacija. Āhāra-nidrā-bhaya-maithunaṁ ca samānyā etat paśubhir narāṇām. Če ljudje preprosto zadovoljujejo štiri telesne potrebe - hranjenje, spanje, razmnoževanje in branjenje - to ni pravi napredek civilizacije, saj so ta štiri načela vidna tudi v življenju živali. Gibanje za zavest Kṛṣṇe si torej prizadeva ljudi izobraziti, da bi se zavedali odgovornosti človeškega življenja. To je naša vedska civilizacija. Problem življenja niso težave, ki jih občutimo v tem kratkem, nekaj let trajajočem življenju. Pravi problem življenja je kako najti rešitev za ponavljajoča se rojstva, smrti, starosti in bolezni.
Ti napotki so dani v Bhagavad-gīti. Janma-mṛtyu-jarā-vyādhi-duḥkha-doṣānudarśanam (BG 13.9). Ljudje trpijo zaradi toliko različnih problemov v življenju, ampak pravi življenjski problem je kako ustaviti rojstvo, smrt, starost in bolezen. Ampak ljudje so otopeli. Postali so tako topoglavi, da ne razumejo pravega problema življenja. Daleč nazaj, ko je Viśvāmitra Muni srečal Mahārājo Daśaratha, je Mahārāja Daśaratha pri Viśvāmitra Muniju poizvedoval: aihistaṁ yat taṁ punar janma jayaya. "Dragi gospod, kako napreduje tvoj poskus, da bi premagal smrt? Je kaj težav?" To torej uči naša vedska civilizacija, kako premagati rojstvo, smrt, starost in bolezen. Ampak v teh modernih časih informacij o teh temah ni, pa tudi nihče se za to ne zanima. Celo veliki, pomembni znanstveniki ne vedo kaj nas čaka po tem življenju. Celo tega ne verjamejo, da obstaja življenje po smrti. Kar se dogaja je torej slepa civilizacija. Mi se trudimo ljudi izobraziti o tem, da se predvsem v človeški obliki, cilj življenja razlikuje od telesnih življenjskih potreb: hranjenja, spanja, razmnoževanja in branjenja. V Bhagavad-gīti je tudi rečeno: manuṣyāṇāṁ sahasreṣu kaścid yatati siddhaye (BG 7.3): "Med milijoni ljudi si morda eden prizadeva za popolnost v tem življenju". Siddhaye, siddhi. To je siddhi, kako premagati rojstvo, smrt, starost in bolezen. In manuṣyāṇāṁ sahasreṣu kaścid yatati siddhaye. Moderni civilizirani ljudje so tako topoglavi, da ne vedo kaj je siddhi. Razmišljajo tako: "Če dobim nekaj denarja in vikend in avto, to je siddhi." To ni siddhi. Za nekaj let lahko dobiš zelo lep vikend, avto, dobro družino. Ampak ta situacija se lahko vsak trenutek konča in spet boš moral sprejeti novo telo. Tega ljudje ne vedo, niti jim ni mar da bi vedeli. Ljudje so postali tako topoglavi, čeprav so zelo ponosni na svojo izobrazbo in napredek civilizacije. Ampak mi protestiramo. Mi protestiramo. Jaz ne protestiram, Kṛṣṇa protestira.
- na māṁ duṣkṛtino mūḍhāḥ
- prapadyante narādhamāḥ
- māyayāpahṛta-jñānā
- āsuraṁ bhāvam āśritāḥ
- (BG 7.15)
Ti malopridneži, najnižji med ljudmi in tisti, ki so vedno zapleteni v grešne aktivnosti, takšne osebe ne sprejmejo zavesti Kṛṣṇe. "Ne. Obstaja veliko izobraženih magistrov in doktorjev." Kṛṣṇa pravi: māyayāpahṛta-jñānāḥ. "Zdi se, da so zelo izobraženi, ampak njihov pravo znanje je odnesla māyā." Āsuraṁ bhāvam āśritāḥ. Ta ateistična civilizacija je zelo nevarna. Ljudje zaradi tega trpijo. Ampak niso zelo resni. Zato jih je Kṛṣṇa naslovil z mūḍhāḥ, neumneži. Na māṁ duṣkṛtino mūḍhāḥ. Mi se torej trudimo, da bi te mūḍhe in njihovo civilizacijo razsvetlila svetloba duhovnega življenja. To je naš skromen poskus. Ampak rečeno je že manuṣyāṇāṁ sahasreṣu (BG 7.3): "Med mnogo milijoni ljudi, komaj kdo lahko to sprejme." Manuṣyāṇāṁ sahasreṣu kaścid yatati siddhaye. Ampak to ne pomeni, da bomo odnehali. V študijskih dneh, je na naši univerzi gospod Asutosh Mukherjee pričel z podiplomskimi predavanji. Prihajal je samo en študent, mogoče dva. Kljub temu so bili stroški študija nekaj tisoč rupij, ne upoštevajoč da je na predavanjih samo en študent, mogoče dva. Na podoben način, se mora nadaljevati tudi to gibanje za zavest Kṛṣṇe. Ni pomembno, če ga neumni ljudje ne razumejo ali ne sprejmejo. Še naprej moramo širiti to gibanje. Najlepša hvala.