SL/Prabhupada 0185 - Interakcije v etru nas ne bi smele vznemirjati
Lecture on SB 3.26.35-36 -- Bombay, January 12, 1975
Ne obtičite v sistemu. Sistem je potreben, če nam omogoči napredovanje pri spoznavanju in razumevanju Vrhovnega. Če pa samo sledite sistemu, a se vaše zavedanje Vrhovnega ne veča, je to po mnenju Śrīmad-Bhāgavatama oziroma Ved samo neplačano delo. Od tega ni nobene koristi. Zato Bhāgavata pravi: "To je prvorazredni sistem religije." Ni pomembno ali se imenuje hinduizem, islam, krščanstvo ali budizem. "Prvorazredni sistem religije je tisti, ki ljudem omogoči postopno spoznavanje Adhokṣaje." Adhokṣaja je drugo ime za Kṛṣṇo. Adhokṣaja predstavlja tematiko, ki je ni možno razumeti le z umskim razglabljanjem ali z empiričnim znanjem pridobljenim z opazovanjem in s čutno zaznavo. To se imenuje adhokṣaja. Adhah-kṛtaṁ akṣajam jñānaṁ yatra. Približati se moramo adhokṣaji. Obstajajo različne stopnje znanja: pratyakṣa, parokṣa, aparokṣa, adhokṣaja, aprākṛta. Doseči moramo znanje, ki je aprākṛta, transcendentalno, nad materialno naravo. Adhokṣaja je najbližje tej stopnji. Pratyakṣa, parokṣa, aparokṣa so nižje stopnje znanja, ki so značilne za kaniṣṭha-adhikārija.
- arcāyām eva haraye
- pūjāṁ yaḥ śraddhayehate
- na tad-bhakteṣu cānyeṣu
- sa bhaktaḥ prākṛtaḥ smṛtaḥ
- (SB 11.2.47)
Prākṛta stopnja torej pomeni pratyakṣa znanje - neposredno zaznavo - in znanje prejeto od paramparā. Pratyakṣa, parokṣa, temu sledi aparokṣa (samo-spoznanje), nato adhokṣaja, aprākṛta. Zavest Kṛṣṇe je aprākṛta znanje. To je najvišja raven poznavanja Kṛṣṇe. Aprākṛta znanje. Dokler je naše znanje na stopnji adhokṣaje, so potrebna regulativna načela. Dosledno se moramo držati regulativnih načel. Znanje na stopnji aprākṛte imajo paramahaṁse. To se imenuje rāga-bhakti. Stopnji pratyakṣe in parokṣe se imenujeta viddhi-bhakti. Brez viddhi-bhakti ne moremo doseči stopnje rāga-bhakti, čeprav je to naš cilj. Rāgānugā. Rāga-bhakti se izvaja tako, da se ravnamo po zgledu bhakt iz Vṛndāvane. To je rāga-bhakti. Kṛṣṇovi osebni družabniki. To ne pomeni, da postanemo neposredni, osebni Kṛṣṇovi družabniki, ampak da gremo po stopinjah Kṛṣṇovih večnih družabnikov. In tako lahko dosežemo stopnjo rāga-bhakti. To se imenuje parā-bhakti. Ta parā-bhakti je potrebna.
- brahma-bhūtaḥ prasannātmā
- na śocati na kāṅkṣati
- samaḥ sarveṣu bhūteṣu
- mad-bhaktiṁ labhate parām
- (BG 18.54)
Gibanje za zavest Kṛṣṇe se postopoma razvija vse do stopnje rāga-bhakti oziroma parā-bhakti. Takrat je življenje uspešno. Ne bi smeli biti vznemirjeni zaradi medsebojnih vplivov, ki delujejo v etru. Kot je rečeno tukaj: mṛdutvaṁ kaṭhinatvaṁ ca śaityam uṣṇatvam eva ca. Te stvari nas vznemirjajo. Recimo, da ležimo na tleh. To je kaṭhinatvam, zelo trdo. Če pa imamo blazino ali dobro vzmetnico, je to mṛdutvam. Podobno, śītoṣṇa. Vodo včasih občutimo kot zelo hladno, mrzlo in včasih se nam zdi zelo vroča. Voda je enaka. Ker pa se spremeni ureditev v etru, se spremeni tudi stanje vode. In zaradi dotika, zaradi stika s kožo, je voda lahko vir bolečine ali udobja. Koža pomeni dotik. Da bi v polnosti razumeli, da nismo to telo, je potrebno spoznanje, ātmānubhūti. Bolj ko se naša duhovna zavest krepi, bolj smo ustaljeni v ātma-stha. To se imenuje sthita-prajña. Takrat ne bomo več vznemirjeni. Z vadbo bi si morali prizadevati, da nas te pogojene preobrazbe etra ne bodo vznemirjale. Morali bi. Zato ker kot duhovna duša, ahaṁ brahmāsmi, ne spadamo v to materialno ureditev, le navadili smo se nanjo. In z vadbo moramo spet doseči duhovno stanje. Takšna vadba zahteva strpnost. To se imenuje bhajana, sādhana ali tapasya, strogost, askeza, strpnost. Nekako smo se poistovetili z materialnimi oznakami, čeprav niso pravilne. In z vadbo želimo ponovno doseči duhovni položaj - takšna strpnost se imenuje tapasya. To je pomen tapasye. Tapaḥ pomeni bolečino, prostovoljno sprejeti nekaj bolečine.