SL/Prabhupada 0630 - Ni razloga za objokovanje, kajti duša bo ostala
Lecture on BG 2.28 -- London, August 30, 1973
Bhakta: Prevod: "Vsa ustvarjena bitja so na začetku ne-materializirana, materializirana v svojem vmesnem stanju in ponovno ne-materializirana ko so izničena. Kakšen smisel ima torej žalovanje [za umrlimi]?"
Prabhupada: Duša je večna. Torej ni nikakršnega razloga za žalovanje, saj bo duša ostala. Celo če je telo uničeno, ni razloga za žalovanje. In tisti, ki tega ne verjamejo - "Duša ne obstaja; v začetku je bilo vse praznina,..." Potemtakem bi bila na začetku praznina, v vmesnem stanju materializacija. Na koncu pa ponovno praznina. Od praznine do praznine torej, kje je tu razlog za žalovanje? To utemeljuje tudi Krišna. Oba pogleda ne podpirata žalovanja. Torej?
Pradyumna: (smisel) "Četudi za voljo argumentacije privzamemo, da ateistična teorija drži, še vedno ni razloga za žalovanje. Za razliko od ločenega obstoja duše materialni elementi pred stvarjenjem niso materializirani. Iz tega subtilnega ne-materializiranega stanja nastopi materializacija. Prav tako kot iz etra izhaja zrak, iz zraka ogenj, iz ognja voda in iz vode zemlja - tako se materializira zemlja. Iz zemlje pa izhaja veliko drugih manifestacij..."
Prabhupada: To je proces stvarjenja. Iz etra nastane nebo, nato pa zrak, ogenj, voda in zemlja. To je postopek stvarjenja. Da.
Pradyumna: "Vzemimo za primer velik nebotičnik, ki se manifestira iz zemlje. Ko je uničen, iz manifestiranega ponovno postane ne-manifestiran in tako konča na ravni atomov. Zakon o ohranitvi energije drži, vendar so stvari v toku časa tako manefistirane kot nemafistirane. V tem se razlikujejo. V čem je torej smisel žalovanja zaradi stanja manifestiranja ali nemanifestiranja? Tako ali drugače stvari niso izgubljene niti v nemafistirani obliki. Tako na začetku kot na koncu so vsi elementi nemanifestirani, manifestirani so samo v vmesnem stanju in to dejansko ne naredi kakršnekoli resnične materialne spremembe. In če sprejmemo vedski zaključek, kot je naveden v Bhagavad-gīti (2.18) (antavanta ime dehāḥ), da so materialna telesa v toku časa uničljiva (nityasyoktāḥ śarīriṇaḥ), duša pa večna, potem se vedno zavedamo, da je telo zgolj obleka. Zakaj bi torej žalovali zaradi menjave obleke? Materialno telo v povezavi z večno dušo nima dejanskega obstoja. Prav tako kot v sanjah. V sanjah lahko sanjamo, da letimo po nebu ali sedimo na kraljevski kočiji, ko pa se zbudimo, vidimo, da nismo niti na nebu, niti ne sedimo v kočiji. Vedska modrost spodbuja samo-spoznanje in neobstoj materialnega telesa. V kateremkoli primeru, če verjamemo v obstoj duše ali ne, torej ni razloga za žalovanje po izgubi telesa."