SL/Prabhupada 0656 - Bhakte nimajo nobenega sovraštva do nikogar
Lecture on BG 6.6-12 -- Los Angeles, February 15, 1969
Bhakta: "Oseba velja za še bolj napredno, ko dojema vse - poštene dobrohotneže, prijatelje in sovražnike, ljubosumneže in pobožneže, grešnike in tiste, ki so brezbrižni in nepristranski - na enak način (BG 6.9)."
Prabhupāda: Da. To je znak napredovanja. V tem materialnem svetu je namreč določanje prijateljstva ali sovraštva v celoti povezano s tem telesom oziroma zadovoljevanjem čutov. Toda po spoznanju Boga oziroma Absolutne Resnice ni več takih materialnih tehtanj. Poleg tega so tukaj vse pogojene duše pod vplivom iluzije. Zamislimo si zdravnika, zdravnika, ki gre k pacientu. Ima napad nekontroliranih krčev, govori neumnosti. Vendar to ne pomeni, da bo zdravnik zavrnil njegovo zdravljenje. Obravnava ga kot prijatelja. In čeprav ga pacient kliče z neprimernimi, žaljivimi imeni, mu še vedno da zdravilo. Tudi Gospod Jezus Kristus je rekel, da "Sovražite greh, ne pa grešnika." Ne pa grešnika. To je zelo lepo. Grešnik je namreč pod vplivom iluzije. Je blazen. Če ga sovražite, kako ga potem lahko rešite? Zato tisti, ki so bhakte, ki so resnično služabniki Boga, ne sovražijo nikogar.
Kot Gospod Jezus Kristus, ki je, ko je bil križan, prosil Boga: "Moj Gospod, prosim, odpusti jim. Saj ne vedo, kaj počnejo." To je dojemanje bhakte. Da. Ker so blazni zaradi materialističnega načina mišljenja, ne morejo biti sovraženi. Kdorkoli. Gibanje za zavest Kṛṣṇe je torej tako lepo, da popolnoma izključuje sovraštvo. Vsak je dobrodošel. Prosim, pridite. Pojte Hare Kṛṣṇa. Vzemite Kṛṣṇa prasādo in poslušajte lepo filozofijo Bhagavad-gīte ter poskusite popraviti svoje materialno pogojeno življenje. To je program - zavesti Kṛṣṇe. Gospod Caitanya je ustanovil to gibanje. Yāre dekha, tāre kaha 'kṛṣṇa'-upadeśa (CC Madhya 7.128). "Kogarkoli kadarkoli srečaš, ga preprosto poizkusi naučiti to zavest Kṛṣṇe." Kṛṣṇa-kathā. Besede Gospoda Kṛṣṇe. Vi boste veseli in oni bodo veseli. Nadaljuj.
Bhakta: "Duhovni praktikant mora svoj um vedno poskušati osredotočiti na Vrhovno Sebstvo. Živeti bi moral sam na mirnemu mestu ter vedno skrbno nadzorovati svoj um. Biti mora prost želja in posesivnosti."
Prabhupāda: Da. To je začetek transcendentalnega življenja. V tem poglavju bo Gospod Kṛṣṇa poizkušal naučiti načela sistema joge. S tem torej začne. Da bi moral duhovni praktikant svoj um vedno poskušati osredotočiti na Vrhovno Sebstvo. Vrhovno Sebstvo pomeni Kṛṣṇo oziroma Gospoda. Kot sem pravkar razložil, je Vrhovno sebstvo, nityo nityānāṁ cetanaś cetanānām (Kaṭha Upaniṣad 2.2.13). On je vrhovna večnost. On je vrhovno živo bitje. Torej je namen celotnega sistema joge osredotočenje na Vrhovno Sebstvo. Mi nismo Vrhovno Sebstvo. To lahko razumete. Vrhovno Sebstvo je Bog. To je dvaita-vāda. Dvojnost. Dvojnost pomeni, da je Bog različen od mene. On je vrhoven. Jaz pa podrejen. On je velik, jaz pa majhen. On je neskončno velik, jaz pa neskončno majhen. To je naš odnos. Ker smo torej neskončno majhni, bi morali naš um osredotočiti na neskončno veliko Vrhovno Sebstvo. Živeti bi morali sami. Sami. To je najpomembnejše. Živeti sam pomeni ne živeti z ljudmi, ki niso zavestni Kṛṣṇe oziroma niso zavestni Boga. To pomeni živeti sam. Živeti bi morali sami na osamljenem mestu. Osamljeno mesto je na primer džungla. Gozd. To je zelo osamljeno mesto. Toda v tej dobi je zelo težko oditi v džunglo in najti osamljeno mesto. Osamljeno mesto je tam, kjer se preprosto poučuje o zavesti Boga. To je osamljeno mesto. To je osamljeno mesto. Potem? In vedno bi morali nadzorovati svoj um. Kako nadzirati um? Samo osredotočite svoj um na Vrhovno Sebstvo oziroma Kṛṣṇo. Na nič drugega.
Sa vai manaḥ kṛṣṇa-padāravindayoḥ (SB 9.4.18). Potem je vaš... Nekoč sem že razložil, da če vaš um vedno zaseda Kṛṣṇa... Kṛṣṇa je tak kot luč, sonce. Zato takrat ni možnosti, da bi vaš um zasedla tema. Ne bo možnosti. Tako kot na sončni svetlobi ni možnosti za temo. Prav tako vas, če imate Kṛṣṇo neprestano v mislih, māyā oziroma iluzija ne more doseči. Ne bo vas mogla doseči. To je postopek. Osvobojeni bi morali biti vseh želja in posesivnosti. Celotna materialna bolezen je v tem, da hočem nekaj imeti - in si to želim. In za vsemu kar izgubimo, žalujemo, in želimo si vse, kar obstaja, česar nimamo. Torej, brahma-bhūtaḥ prasannātmā (BG 18.54) - kdor se dejansko zaveda Boga, kdor je zavesten Kṛṣṇe, nima želja po materialnemu posedovanju. Želi si samo služiti Kṛṣṇi. To pomeni, da so njegove želje očiščene. Ne morete opustiti želja. To ni mogoče. Ste živo bitje, morate imeti želje. Toda naše želje v tem trenutku so onesnažene. "Hočem, želim zadovoljiti svoje čute z materialnim posedovanjem." Če pa hlepite po Kṛṣṇi, bodo te želje po materialnem posedovanju avtomatsko izginile. Nadaljuj.