SL/Prabhupada 0752 - Krišna je najbolj prisoten v ločenosti
Lecture on SB 1.8.39 -- Los Angeles, May 1, 1973
Vedno moramo biti zaposleni s prepevamjem. : Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare / Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare. da nas bo Krišna rešil. Zavestno ne smemo storiti nobene grešne dejavnosti. To je ena stvar. Tudi nezavedno tega ne smemo storiti. Potem bomo odgovorni. Če torej ostanete v zavesti Krišne, če je vedno v vaših mislih, potem ... Tako kot takrat, ko sije sonce, takrat ne more biti teme. Podobno je, če obdržite kṛṣṇa sūrya, sonce Krišno... To je naš moto v Nazaj k Bogu: kṛṣṇa sūrya sama māyā andhakāra (CC Madhya 22.31). Krišna je kot briljantmo sonce, in māyā, nevednost, je kot tema. Toda ko, ali kjer sije sonce, ne more biti teme. Podobno, ko Krišno ohranjate v svoji zavesti, takrat ne more biti nevednosti in teme. Takrat boste zelo svobodno hodili ob svetlem soncu Krišne. Ne, poskušajte, da bi bil Krišna odsoten. To je Kuntijina molitev. "Draga moja Krišna, odhajaš v Dvarako ..." To je primer. Ne gredo. Krišna ne gre od Pandav.. Tako kot v Vrndavani. Ko je Krišna zapustil Vrndavano in odšel v Mathuro ... Torej, v šastrah je rečeno: vṛndāvanaṁ parityajya padam ekaṁ na gacchati (CC Antya 1.67), Krišna ne naredi niti enega koraka iz Vrindavana. Ne naredi. Tako zelo je navezan na Vrndavano. Potem vidimo, da je Krišna zapustil Vrndavano in odšel v Mathuro. Torej, kako to, da je šel tako daleč? In se ni vrnil več let? Ne. Krišna dejansko ni zapustil Vrndavane. Ker je Krišna zapustil Vrndavano, so vsi prebivalci, gopije, samo preprosto razmišljali o Krišni in jokali. To je vse. To je bil njihov posel. Mati Yašoda, Nanda Maharadža, Radharani, vse gopije, vse krave, vsa teleta, vsi kravji fantje, njihova edina naloga je bila misliti na Krišno in jokati. Odsotnost, ločitev.
Torej, Krišno lahko čutimo ... Krišna je lahko še bolj prisoten v ločenosti. To je učenje Caitanye Mahaprabhuja: v ločenosti ljubiti Krišno. Tako kot Caitanya Mahaprabhu v ločitvi: govinda-viraheṇa me. Śūnyāyitaṁ jagat sarvaṁ govinda-viraheṇa me (CC Antya 20.39, Śrī Śikṣāṣṭakam 7). Mislil je, da "Brez Govinde, brez Krišne je vse prazno." Torej je vse prazno, toda zavest Krišne obstaja. Zavest Krišne obstaja. To je najvišja popolnost ... Ko bomo videli, da je vse ostalo nepomembno, da je zavest Krišne naš največji zaklad ... To je najvišji nivo; to so gopije. Zato so gopije tako vzvišene. Niti za trenutek ne bi mogle pozabiti na Krišno. Niti za trenutek. Krišna je šel v gozd s svojimi kravami in teleti, in gopije, ki so ostale doma, so s težkim srcem razmišljale, "Oh, Krišna hodi naokoli bosih nog. Toliko kamnov in trnjev je na poti. Krišnova lososova stopala pa so tako mehka, da mislimo, da so tudi naše prsi pretrde, ko bo Krišna nanje postavil svoja lotosova stopala. Krišna pa še vedno hodi. "Poglobljene so v to misel. In jočejo. Tako si želijo, da bi se zvečer Krišna vrnil domov da stojijo na poti in na strehi, "Zdaj se Krišna vrača domov s svojimi ..." To je zavest Krišne. To je ... Krišna ne more biti ločen od bhakte, ko je bhakta poglobljen v razmišljanja o Krišini. To je proces zavesti Krišne.
Tako je tukaj Kuntidevi zelo zaskrbljena, ker bo Krišna odsoten. Toda učinek bo, ko bo Krišna fizično odsoten, Še bolj, hočem reči, še bolj močno bo prisoten v mislih bhakte. Torej je poučevanje Caitanye Mahaprabhuja, vipralambha-sevā. S svojim zgledom, išče Krišno. Govinda viraheṇa me. Śūnyāyitaṁ jagat sarvaṁ govinda-viraheṇa me. Kako gre ta verz? Cakṣuṣā prāvṛṣāyitam, cakṣuṣā prāvṛṣāyitam, śūnyāyitaṁ jagat sarvaṁ govinda-viraheṇa me (CC Antya 20.39, Śrī Śikṣāṣṭakam 7). Tako močno joče, da solze kot hudourniki padajo iz njegovih oči, in občuti, da je ob ločenosti od Krišne vse prazno. Vipralambha. Torej sambhoga in vipralambha. Obstajata dve fazi srečanja s Krišno. Sambhoga pomeni, ko je osebno prisoten. Temu se reče sambhoga. Osebni pogovor, osebno srečanje, osebno objemanje, to se imenuje sambhoga. In obstaja še ena faza, vipralambha. Na ta dva načina ima bhakta lahko dobrobit.