SL/Prabhupada 0779 - Ne morete postati srečni v svetu, ki je ustvarjen za nesrečo
Lecture on SB 6.1.19 -- Denver, July 2, 1975
To je torej dobrobit, ki jo doseže Kṛṣṇe zavestna oseba. Kṛṣṇa je tako privlačen, da če kdorkoli samo enkrat popolnoma vključi svoj um v mišljenje o Kṛṣṇi in se Mu preda, postane popolnoma odrešen vseh bednih okoliščin tega materialnega življenja. To je torej naša popolnost življenja - da se tako ali drugače predamo Kṛṣṇovim lotosovim stopalom. Tu je torej to poudarjeno, sakṛt. Sakṛt pomeni "samo enkrat." Če je torej toliko blagodejnih učinkov že, če samo enkrat pomislimo na Kṛṣṇo, potem si lahko zamislimo tiste, ki so vedno vključeni v razmišljanje o Kṛṣṇi s petjem Hare Kṛṣṇa mantre, kakšen je šele njihov položaj.
So zelo varni, tako zelo varni, rečeno je: na te yamaṁ pāśa-bhṛtaś ca tad-bhaṭān svapne 'pi paśyanti (SB 6.1.19). Svapna pomeni sanjati. Sanjanje je iluzorno. Videti Yamadūte, izvrševalce ukazov Yamarāje, nadzornika smrti... Videti jih iz oči v oči... V času smrti umirjajočega zelo grešnega človeka slednji vidi Yamarājo ali izvrševalce Yamarājevih ukazov. So zelo grozljivi. Včasih človek na smrtni postelji postane zelo prestrašen, kriči: "Rešite me, rešite me." To se je zgodilo tudi Ajāmili. In to je zgodba, ki jo bomo pripovedovali pozneje. Toda bil je rešen. Zaradi svojih preteklih dejanj v zavesti Kṛṣṇe je bil rešen. To zgodbo bomo obdelali pozneje.
Gre torej za najvarnejši položaj. Sicer pa je ta materialni svet poln nevarnosti. Je nevaren kraj. V Bhagavad-gīti je rečeno, duḥkhālayam. Je kraj bede. Ne morete biti srečni v kraju, ki je namenjen bedi. To moramo razumeti. Kṛṣṇa, Vrhovna Osebnost, pravi, da duḥkhālayam aśāśvatam (BG 8.15): ta materialni svet je kraj bednih razmer. In da je tudi aśāśvatam, začasen. Ne morete ostati. Tudi če se sprijaznite: "Tudi prav, je pač mesto bede. Prilagodil se bom temu in ostal tu..."
Ljudje so tako navezani na ta materialni svet. Imam praktični primer, izkušnjo. Leta 1958 ali '57, ko sem prvič objavil to knjigo, "Lahko potovanje na druge planete", sem srečal nekega gospoda. Bil je izredno navdušen: "Torej lahko odidemo na druge planete? Vi pa nam razlagate, kako?" "Da." "In če boš odšel tja, se ne boš več vrnil nazaj." "Ne, ne, potem nočem oditi." (smeh) Rekel je, da je zelo razširjena ta ideja, da bomo odšli na druge planete; kot da se norčujejo: odidejo na Luno. Vendar tam ne morejo ostati. Zato se vrnejo. In to je znanstveni napredek. Če že greš tja, zakaj ne ostaneš tam? In v časopisu sem prebral, da so ruski astronavti, ko so se vrnili, gledali navzdol: "Kje je Moskva?" (smeh)